brûtgâbaAWB f. ō-St., nur Gl. 3, 258, 63 (12. Jh.):
‚Brautgeschenk, sponsale‘ (mhd. brûtgâbe,
nhd. Brautgabe; mndd. brūtgāve; mndl. bruut-
gave). Vgl. brûti-, brûtgeba. S. brût, geba. —
Ahd. Wb. I, 1465; Splett, Ahd. Wb. I, 113.
292; Starck-Wells 82.